Naloge in vloge vodij vzgojno-izobraževalnih zavodov (v nadaljevanju VIZ) postajajo bolj številne, obsežne in zahtevne, zaradi česar je razumljiva potreba po iskanju novih pristopov k vodenju. Študija OECD (Pont, Nusche in Moorman 2007) govori o štirih vzvodih, ki bi nacionalnim politikam lahko omogočili izboljšanje prakse vodenja v izobraževanju, in sicer: ponovno definiranje nalog in odgovornosti vodij, distribucija vodenja, razvoj spretnosti strokovnih delavcev za učinkovito vodenje in narediti vodenje v izobraževanju privlačen poklic. Distribuirano vodenje, ki v mednarodnem prostoru predstavlja enega najbolj učinkovitih pristopov k vodenju vzgojno-izobraževalnih zavodov v 21. stoletju, bomo vključili v celovit model podpore ravnateljem, ki vodi k izboljševanju vodenja vzgojno-izobraževalnih zavodov in posledično dosežkov učencev. Iz tega izhaja razmislek o novi vlogi srednjega managementa v VIZ ter o spodbudi in podpori, ki jo VIZ za to potrebujejo, predvsem pa o vlogi ravnatelja, ki lahko spremembe spodbudi, zagotovi primerno okolje in sodelavcem ponudi možnosti za vključevanje v vodenje ter omogoči razvijanje njihovih potencialov za vodenje.